Hecklergigs: John Power, The Social 1/22

2024 Avtor: Ethan Spencer | [email protected]. Nazadnje spremenjeno: 2023-12-17 09:12

Lansko leto je bilo dobro za vrnitev. Vsi so se za devetdesetih strmoglavili, ko so se Britanci vrnili, ko so se vrnili, vsi vlagali v ušesne čepe, ko so reformirali Spice Girls, in veliko manj ljudi je bilo navdušeno s srečanjem Shed 7.

Resnično je sramota, saj so večinoma pozabljene indie stalwarts izvedle vrsto razprodanih datumov, ki so jih (in nas) vrnili v čas, ko so se obiskali z večernimi oskrbniki, Oaza dekleta pa so kričala njihova imena. Tudi na tej dolgi izgubljeni turneji leta 1994 so bili pop rock scousers Cast pod vodstvom bivšega basista John Power, ki nam je dala prednost Britpop, kot so Pesek in Walkaway preden so se okusili bolje od njih in so šli ločeno.

Zdaj se je John Power vrnil, toda v parafraziranih besedah LL Cool J, ne reci, da je vrnitev, ker je bil dejansko tukaj že leta.

John Power je že izdal dva samostojna albuma in s tretjim trudom Stormbreaker 28. januarja je odšel na cesto, ki je potekal okoli nekaterih bolj intimnih (berljivih "majhnih") krajev v Angliji.

Lončarska noga izletov je sinoči včeraj zvečer privedla do Little Portland Street's Social Bar in po zavoju Jay Lewis in etiketir Ain, zdaj je precej hirsute Power prinesel na oder. Pravično je reči, da se je zdelo, da je bilo veliko oboževalcev Casta v občinstvu, ki iščejo nekaj Britpop draguljev (en človek je bil celo nosil Elastica tee srajco za Kristusovo dobro), vendar Power's novi proizvod v resnici ne gre z roko v roki z mračne melodije starega.

Nekatere skladbe imajo še vedno enake melodije in sladke harmonije Cast hit, s Pridite jutro čim bližje, toda tisto, kar smo dobili, je bila precej živahna blues zasedba, ki je počutila, kot da sedi na marmeladi med prijatelji.

Pravzaprav je postala zelo prijazna in z Ainom in Jay Lewisom na aktu, ki se je ogrelo, ko se je Power ustalil v prepričljivo grizli ritino, ki je resnično pustil, Pokliči te nazaj in Ni No Woman.

Stvari so se lepo spremenile po tem in čeprav so bile nekatere pesmi umazane v kliše (American Dream) in pastiche (Stormbreaker zvok LOT všeč Vsepovsod s kamni), je bilo to dober nabor iz tesne skupine, ki je očitno uživala.

Včasih je bilo težko razmišljati o lepotah, ki so bile prezrti na zadnji strani kataloga John Power nazaj, vendar je to verjetno bolj moj problem kot njegov, preživeli Britpop odločen ustvariti nekaj novega in ne zanašati se na starega.

In vsekakor je najbolje, da ga shranite za vrnitev.

[zgodba Tom Atkinsona]